ZGODOVINA ŠOLE
Iz bogate šolske kronike in druge zgodovinske dokumentacije je razvidno, da je šola tu obstajala že leta 1705.
Žal pa imamp zlasti za prvo stoletje zgodovine šolstva ohranjeno zelo malo originalnih dokumentov. Nekaj pomembnih zgodovinskih dejstev in podatkov smo izbrskali iz Zgodovinskega arhiva Ptuj ter Zbornika razprav ob 1900-letnici Ptuja.
“Nekaka šola, neredna je bila tu že od začetkov 18. stoletja, obiskovalo jo je le okrog 20 učencev, a redna, čeprav zasilna, je bila od leta 1808 dalje… Stari učitelji so bili šolmoštri in organisti. Prvi redni učitelj v takratni šoli je bil tudi organist in se omenja v letu 1816.”
Takratni župnik je zaradi večjega števila učencev del mežnarije razširil v večjo učilnico. Že v letu 1808 pa je postala šola javna enorazrednica s 65 učenci, v letu 1846 pa je bilo vpisanih že 166 učencev. Začetek pouka je trajal od 1. novembra do 15. septembra, šolo pa so kljub državnim ukrepom učenci dokaj neredno obiskovali.
Pred letom 1896 je bilo šolstvo še vedno osredotočeno osredotočeno okrog cerkvenih središč – župnij, posodobitev šolstva pa je bil dekret cesarice Marije Terezije iz leta 1770, s katerim postane šola “državna stvar – politikum”. Vsebina pouka ni bila enaka na vseh šolah. Bilo je določeno, naj se na podeželjskih trivialkah učijo verouk, branje, pisanje, računanje in osnovne pojme moralke ter gospodarstva. Na glavnih – meščanskih šolah – pa poleg omenjenih predmetov še nemško slovnico in spisje, elemente latinščine, zgodovino, zemljepis ter osnove geometrije z mehaniko
V šolskem letu 1879 je šolo obiskovalo že 220 učencev, zato so morali sobo za učitelja preurediti v drugo učilnico. Z odlokom cesarsko – kraljevega sveta od 15. oktobra 1879 je šola postala dvorazrednica. V šolski okoliš Hajdina so takrat spadale vasi: Draženci, Njiverce, Skorba, Hajdina, Gerečja vas, Hajdoše, Slovenja vas in Kungota. V šolski kroniki za leto 1880 je zapisano, da je šola od državnih oblasti že dobila prvo telovadno orodje, cesarjevo sliko, razpelo – križ za prvi in drugi razred ter zemljevid Evrope. Šolska knjižnica je imela že osemdeset knjig. Posebno mesto zapisov kronike velja obisku cesarja Franca Jožefa na Hajdini v juliju 1883. Cesar je pripotoval z vlakom in se na poti do vojaškega vežbališča ustavil pri šoli, kjer se je pogovarjal z župnikom in nadučiteljem. Ob podobni priložnosti je leta 1750 Hajdino obiskala tudi cesarica Marija Terezija.
Ker je bila šola leta 1885 razširjena v štirirazrednico, so začeli razmišljati o gradnji nove šole. Sedanja stara šola je bila zgrajena 1897 po obilici zapletov med takratnimi občinskimi veljaki občin Hajdine in Slovenje vasi, zato so šolo zgradili na meji med obema občinama.
Pomemben je še datum 10.2.1910, ko so šolo z odlokom deželnega šolskega sveta iz Gradca razširili v šestrazrednico. V času prve svetovne vojne je bil pouk nereden. Učenci so zbirali stare kovine in robidove liste za čaj, kar je bilo namenjeno vojakom na fronti. Nekaj časa so bili v šoli celo nastanjeni vojaki in ranjenci avstrijske vojske.
Prvo šolsko leto v novi državi Kraljevini Jugoslaviji se je začelo sicer novembra 1918, v resnici pa zaradi razširjenosti različnih bolezni šele po novem letu. V šoli so začeli poučevati cirilico. V začetku šolskega leta 1927-1928 je bila šola razširjena v sedemrazrednico. Ker pa ni bilo dovolj učiteljev, so sedmi razred poučevali skupaj z učenci šestega razreda. Pouk je že takrat trajal neprekinjeno od 8.30 do 14.30, podobno kot danes. Za obdobje med obema vojnama je še značilno, da so ob vseh državnih praznikih in praznikih članov kraljeve družine šolsko mladino obdarovali. Ob smrti – atentatu na kralja Aleksandra Karaðorðeviæa v Franciji leta 1934, so na šolskem dvorišču zasadili spominsko lipo in zraven zakopali steklenico s posvetilom. Žal steklenice ob gradnji prizidka nismo našli.
Z odlokom banske uprave se je 15. februarja 1937 iz Narodne šole preimenovala v Ljudsko šolo. V letu 1938 je šolska zgradba dobila elektriko, ki so jo napeljali po občini Hajdina. Omeniti pa velja, da se je glede na pretežno kmečki živelj že od leta 1885 dalje omenja kmetijsko izobraževanje; v letu 1887-88 je v kroniki zabeležena kmetijsko obrtna nadaljevalna šola. Delovala je le pozimi ter ob nedeljah in praznikih. Na šolskem vrtu, ki je meril 27 arov, so imeli drevesnico, sejalnico, trsnico ter zelenjavni in cvetlični vrt. V šolskem letu 1934-35 je ob tukajšnji osnovni šoli zopet omenjena nepopolna kmetijska šola. Obiskovalo jo je 38 učencev v starosti od 15 do 30 let.
Med drugo svetovno vojno se je odvijal nemški pouk s strogimi nemškimi učitelji. Slovenska beseda je bila prepovedana. Da bi učence čim prej ponemčili, so ob pouku organizirali tudi različne mladinske športne prireditve, na katerih so bili učenci oblečeni v posebne uniforme. Zgodaj spomladi leta 1945 so prekinili nemški pouk, ker so v šolo začasno namestili nemške vojake, ki so se vračali z vzhodne fronte.
Nemirno in težko obdobje okupacije je povzročilo prvo šolsko leto veliko organizacijskih in kadrovskih težav – v šolskem letu 1945 – 1946 je bilo vpisanih 481 učencev z različnim predznanjem. Primanjkovalo je tudi usposobljenih učiteljev. V nekaj letih se je kadrovsko stanje popravilo – na šoli je poučevalo 18 učiteljev. Ob rednem pouku so le-ti izvajali tudi dopolnilne tečaje z izobraževalno tematiko in z vsebinami, potrebnimi za razvoj kmetijstva, zdravstva in socialne politike. Šolska mladina je izvajala veliko različnih delovnih akcij, sodelovala na skoraj vseh medšolskih in kulturnih prireditvah v takratnem ptujskem okraju.
Nova država Jugoslavija je uvedla enotni šolski sistem in državno – sedemrazredno osnovno šolo, t.j. štiri razrede osnovne šole in tri razrede višje osnovne šole. Leto 1950 se uvede osemletna šolska obveznost, ki so jo lahko zaključili v sedmem razredu.
V šolskem letu 1952-53 je šolska oblast pri Okrajnem ljudskem odboru s sklepom preimenovala šolo v nižjo gimnazijo. To pomeni, da so se učenci po četrtem razredu osnovne šole vpisali v prvi razred nižje gimnazije. Na šoli so v tem obdobju poučevali celo nekateri profesorji iz Ptujske gimnazije. V tem obdobju je v kroniki omenjeno slabše zdravstveno stanje in težje socialne razmere mnogih družin, zato je šolska oblast zadolžila šolo za pripravo šolske malice. V šolskem letu 1956 – 1957 smo dobili “mlečno kuhinjo”. Učenci so dobivali že topli šolski obrok.
V šolskem letu 1957 – 1958 sta se združili štiriletna osnovna šola in štiriletna nižja gimnazija v osemletno osnovno šolo, z nekoliko spremenjenim učnim načrtom. V tem letu je bil v šoli ustanovljen tudi pionirski odred “Stane Petrovič”. Šolska mladina se je zelo uspešno vključevala v različne športne in kulturne prireditve ter na tekmovanja iz različnih predmetnih področij med šolami ptujskega okraja. Učitelji so se začeli združevati v sindikalno gibanje. V Sloveniji se je v osnovnih šolah začela v okviru slovenskega pouka izvajati bralna značka, zato so tudi na hajdinski šoli že v šolskem letu 1959-1960 začeli izdajati šolsko glasilo “Najdihojca”, ki ga izdajamo še danes.
Že v letu 1962 so na črpališču v Skorbi odprli Ptujski javni vodovod. To je omogočilo, da so tudi učenci pili zdravo pitno vodo. Posodobljene so bile šolske sanitarije in kanalizacija. Po dveh etapnih adaptacijah šolske zgradbe je šola v letu 1976 pridobila tudi centralno kurjavo in za tisti čas zelo sodobno šolsko kuhinjo ter dve dodatni učilnici. Učenci nižjih razredov so se začeli vključevati v oddelek podaljšanega bivanja. Leta 1969 so prešli na petdnevni delovnik – učenci in učitelji so odslej imeli proste sobote. Leta 1991 je bilo kot dopolnitev učnega načrta uvedeno izvajanje programa letne šole v naravi na morju (Simonov zaliv) in od leta 1993 zimska šola v naravi (Pohorje – Trije kralji, Rogla).
Začetki računalniškega opismenjevanja segajo v leto 1993, ko smo na šoli opremili prvo manjšo računalniško učilnico s petimi računalniki. Zaradi velikega zanimanja in hitrega prodora računalniške tehnologije smo računalništvo začeli izvajati v vseh razredih osnovne šole, v zadnji triadi je postalo tudi obvezni izbirni predmet.
Pomembnejši zadnji večji mejnik iz preteklosti naše šole je 1. september 1999, ko smo med prvimi v Sloveniji začeli izvajati program devetletne osnovne šole. Imeli smo zelo dobre kadrovske in prostorske pogoje, zato smo republiškem natečaju kot edina šola na ptujskem področju bili izbrani za izvajanje devetletke. Imeli smo ustrezno podporo staršev in občinskega odbora. V Sloveniji je bilo vključenih v prvi krog uvajanja v 1. in 7. razredu le 17 šol. Po zadnjih parlamentarnih volitvah v letu 2004 so se v devetletki zgodile nekatere spremembe pri izvajanju nacionalnih preizkusov znanja in pri naboru izbirnih predmetov. Prepričan pa sem, da je 9-letka pri učencih in starših dobro sprejeta. Rezultati uvajanja novejših oblik in metod dela, posodobljenih učnih načrtov in uvajanje nivojskega pouka, se kažejo v boljših učnih uspehih naših učencev in v pridobivanju vseživljenjskega znanja.
