Za nami je posebno in dokaj zahtevno šolsko leto, v katerem smo se kljub vsemu trudili in pripravljali na različna tekmovanja, tako tudi na tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Mlajši učenci bodo prejeli priznanja za sodelovanje, veliko jih bo prejelo bronasto priznanje, tri učenke pa so se letos udeležile tudi državnega tekmovanja, ki je potekalo 13. aprila. Bilo je veliko navodil, prilagoditev, pisanje pa je potekalo na daljavo, tako tudi vrednotenje. Na naši šoli so se državnega tekmovanja udeležile Vanja Vrabl in Emela Sivčević iz 9. a ter Neja Šerdoner iz 8. a. Neja je prejela bronasto priznanje, Emela srebrno, Vanja Vrabl pa je posegla po najvišjem – zlatem priznanju; vsem učenkam veljajo iskrene čestitke.
Vanja Vrabl je že v lanskem šolskem letu sodelovala na zanimivem literarnem natečaju v okviru slovenske Karitas, kjer je razmišljala o odvisnostih, točneje o alkoholizmu in zapisala daljšo pripoved z naslovom Razbita steklenica. Prejela je priznanje za najboljšo mladinsko pripoved in lepo nagrado. V letošnjem letu smo se podali na literarno popotovanje z avtorjem Matetom Dolencem, ki nas je pozitivno presenetil z zbirko krajših zgodb Kako dolg je čas … Umetelno zapisane domišljijske zgodbe črpajo iz kopenskega in morskega sveta ter človeku nastavljajo ogledalo glede njegovega obnašanja, predvsem pa odnosa do okolja, hkrati pa poudarjajo temeljne življenjske vrednote. Spodbujali smo kritično razmišljanje, argumentiranje in osebni odziv na zapisano, hkrati pa se podrobno seznanili z avtorjevim življenjem in delom.
Kako pa so pripravo na tekmovanje in uspeh doživele učenke same?
Vanja Vrabl: »Tako kot vsako leto sem se tudi letos udeležila Cankarjevega tekmovanja. Že od nekdaj rada berem in pišem, zato mi je to tekmovanje pisano na kožo. Letos smo se posvetili branju knjige Kako dolg je čas avtorja Mateta Dolenca. Knjiga je zbirka pravljic, krajših pripovedi. Čeprav raje berem romane ali dolge povesti, me je knjiga navdušila. Bila je zelo ekološka usmerjena in meje naučila veliko stvari. Na šolsko tekmovanje smo se pripravljali kar nekaj časa, saj smo si vsi želeli visokih rezultatov. Po končanem tekmovanju nisem ravno vedela, kako bo z mojimi rezultati, nisem imela pravega občutka. Kasneje sem bila zelo ponosna nase, saj sem dosegla visoko število točk, kar je pomenilo, da sem se uvrstila na državno tekmovanje ter prejela bronasto priznanje. Uvrstitev na državno tekmovanje je zelo velika re; to pomeni, da si se na šolskem tekmovanju res izkazal. Na državno tekmovanje smo se odgovorno in resno pripravljali z učiteljico Ireno Vesenjak, našo mentorico. Analizirali smo naše razlagalne spise, upoštevali vsa priporočila, se pogovorili o najpogostejših napakah ter ponovno prebrali knjigo. Prišel je dan državnega tekmovanja, sobota 22. 5 2021; bila sem pripravljena, navdušena in ponosna nase. Pisali smo 90 minut, bili smo povezani na daljavo, potem pa izdelke oddali v elektronski obliki. Pri pisanju sem se zelo potrudila, poskušala na papir spraviti vse svojo znanje ter dušo. Ko sem oddala, sem bila malo nervozna, saj nisem vedela, kaj pričakovati. Nekaj časa je minilo in končno so prišli rezultati državnega tekmovanja. Dosegla sem kar visoke točke ter osvojila zlato priznanje. Ko sem izvedela za rezultate, sem bila navdušena, vesela ter zelo ponosna, saj je bil moj trud poplačan. Najbolj bi se rada zahvalila svoji mentorici Ireni Vesenjak, saj je vedno verjela vame in me nenehno spodbujala. Misel, na katero pomislim ob koncu tekmovanja, se glasi: Sprejmite izziv. Le tako boste začutili veličino uspeha!«
Emela Sivčevič: “Že od malih nog rada berem knjige, časopise, včasih pa tudi pesmi, čeprav mi je pripovedništvo na nek način najbolj všeč. Tako kot v osmem razredu sem se tudi letos odločila za sodelovanje pri Cankarjevem tekmovanju, pri katerem učenci vsako leto preberemo izbrano knjigo ali dve, kasneje pa po navodilih oblikujemo svoje razmišljanje – razlagalni spis. Knjiga, ki je bila izbrana to leto, je bila knjiga slovenskega avtorja Mateta Dolenca z naslovom Kako dolg je čas.
Po osvojenem bronastem priznanju na šolskem tekmovanju sem se uvrstila tudi na državno, ki je potekalo na daljavo, kar je bila zame nova izkušnja. Po objavi uradnih rezultatov sem dobila srebrno priznanje na državnem tekmovanju, na ta rezultat pa sem seveda zelo ponosna. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je eno izmed tistih tekmovanj, pri katerem blestita bralčevo razmišljanje in domišljija, zato pa sem pri pisanju dveh spisov uživala in se naučila veliko novega.”
Sodelovalno delo, razmišljanje in literarno ustvarjanje/poustvarjanje nam je bilo v veselje – vloženega je bilo veliko truda, vztrajnosti in zaupanja v dober rezultat, le-ta pa je plod šolskega in domačega dela. Nekako smo potrdile rek, DA JE BRANJE RES POPOTOVANJE, S KATEREGA SE NIKOLI NE VRNEŠ RAZOČARAN. Če je pa delo poplačano s priznanjem, pa je to še razlog več za SREČO.
Irena Vesenjak,
učiteljica slovenščine in mentorica tekmovanja
